Slab dan... Ali pa je kaj resnice na tem?

OK, tale blog mi gre prav na živce od časa do časa. Naprimer sam postopek da tukaj zdajle pišem tole... Najprej čisto enostavno kliknem na Speed-dial-u(dragi uporabniki IE in Firefoxa - spet ste zadaj...) na svoj blog in v trenutku mi ga naloži v tole mojo pridno in delavno Opero. Potem pa vidim tisti grd znak na vrhu desno. Piše "Sign in". Grrrrr! Vredi. Kliknem. Nova stran mi ponudi vpis gesla k računu, ki ga uporabljam za email. To mi že najeda... Kliknem "sign in with another account". Vpišem oboje - uporabniško ime in pripadajoče geslo(in se pri zadnji črki spomnem da mi Opera omogoča da samo potegnem miško v desno in vpis se samodejno opravi zame...). In kot da že vsa ta tegoba ni zadosti mi potem ob pravilno vpisanem imenu in geslu tale (sarkazem: on)velecenjeni(sarkazem: off) blogspot.com prikaže novo stran z linkom - "click here to continue" - mislim, kot da nism hotu nadaljevati in the first place!! Nisem ziher če bi tile njihovi spletni programerji skupaj nabrali sto pik... Pa resno dvomim! No ni važno... Sedaj smo v "Dashboard-u". Kliknem spet na link "New post". In sedaj smo tu. Končno... Mogoče bi bil čas da končno pričnem pisat tiso kar sem se prvotno namenil. Ali raje naredim nov post ter tegale poimenujem "Google-ov najšibkejši člen - blogger.com"?! Grem pogledat preview da vidim kako dolga sploh je tale klobasa od besedila... Moment prosim. Mah, sej niti ni važno, tako ali tako nihče več ne bere teh šibkih in brezvrednih besed. Bom tole pisal samo tako - malo za svojo dušo. In mogoče za trening hitrega tipkanja... Je le tak večer da se mi po glavi rolajo raznorazne misli. Ali kot je zadnjič izjavil moj cimer - pa dej, ti sanjaš! Malo pa res. Sanjam o tem in onem. Predvsem razmišljam, da ne bo pomote. Sanjam samo ponoči. Ali pač? Naložil sem CD slovenskega dueta Da Phenomena, da se naposlušam prijetnih ritmov in sila enostavnih besedil... Večerna zabava. Za kaj živahnejšega mi trenutno ni. Gledal sem včeraj in danes eno izmed mnogih ameriških(aka. addictive) serij Boston Legal. Bit serije? Odvetniška pisarna z različnimi odvetniki. Vsaj nagnjen v svojo smer. Pa ne mislim spolne umerjenosti. No, če smo iskreni, koliko pa je spolnih usmerjenosti, da bi lahko vsak bil nagnjen v svojo? Hmm... Ne. Vsak je sam po sebi ekscentrik. Nekateri že prav nerealistično izstopajo s svojimi izpadi na sodiščih in dejanji nasploh. Ampak pustimo to. Kaj sem hotel povedati? -Aja. Slovenska miselnost(tako na splošno gledano) je, kako bi se lepo izrazil, zavrta. Če pogledamo recimo odprtost ljudi do sočloveka. Koliko bi nas, mislite, pomagalo človeku v stiski, brez da bi imeli kakršen koli motiv v ozadju? Ali pa, kako pogosto se srečujemo/pokličemo/pozdravimo s starimi znanci ali prijatelji? Če ravno človekova vsakdanja rutina ne doprinese srečanja ali pozdrava, potem na to "obveznost" enostavno pozabimo. Saj ne rečem da nočemo poznati ljudi, ko jih srečamo. Ne! Manjka nam samoiniciative!! Ali je res tako težko poklicati nekoga, iz čigar imena moramo pobrisati prah v imeniku mobilnega telefona? Pokličeš, pozdraviš, povprašaš kako se on/a ima in ali ima kdaj v bližnji prihodnosti čas za kratko srečanje ob kavici/čaju/pivu... Mislim da bi kot poklicani vsakdo bil vesel, mar ne? Pa niti ni treba it na kafe. Že sam klic zadostuje! Že tako nas je(slovencev namreč) samo za vzorec proti američanom, kitajcem, rusom; a nekako nam uspeva da smo manj navezani, manj komunikativni, manj sentimentalni kot ljudje, ki imajo v življenju samem možnost srečati več ljudi, kot je nas slovencev skupaj. Nekje je težava?! Ciao