13.3.08

Stanje zamaknjenosti

Ko gledam statistiko svojega bloga in vidim, da kljub mojim redkim objavam nekateri ostajajo zvesti bralci, se čutim dolžnega, da zopet napišem kaj novega, starega... Kot sem opisal že v prejšnjem prispevku, sem imel precej "stresni" konec tedna, kar se mi pozna še danes... Nekaj takšnega kot se je zgodilo/dogajalo glavnemu karakterju v filmu Stanje zamaknjenosti. Počutim se tako zdolgočasenega, otrplega, brez bistva... Že cel teden je vse kar sestavlja moj delovni dan, vsaj 6ur na faksu, delanje domače naloge za programiranje, ogleda enega filma in krepko čez 8 ur spanca. Preko osem ur spanca!  Ponavadi jih opravljam 6 ali 7... Ta teden pa zlahka grem spati ob devetih in se zbudim ob devetih. Zdej, v filmu glevni igralec preneha z več letnim jemanjem pomirjeval, se vrne v kraj kjer je odraščal in povrhu sreča še bolj trčeno dekle kot je on sam... Ima torej kdo kak predlog kaj nej jaz naredim glede svojega stanja? Ali pa je med filmom in realnostjo velika razlika in mi torej film ni ponudil nobene prave rešitve? Hmm... Aja, včeraj je bilo Gregorjevo. Star slovenski praznik, nekaj podobnega kot Valentinovo, le da manj oz nič skomercializiran... Se je kdo spomnil nanj? Čeprav ni ravno moj god in tega nihče ne ve, pa je zanimivo, da se je od vseh ki jih poznam, spomnila in mi je voščila le ena oseba, ki je v živo še sploh nisem videl. Hvala! lp, Gregor

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

Morda pa je ravno ta oseba tista, ki bi te malo predramila iz stanja zamaknjenosti. Mogoče bi jo bilo vredno spoznati tudi v živi (no predvidevam, da je oseba ženskega spola).

Lp

persson pravi ...

Gregor, nevem ali si me štel med tvoje stalne bralce ali ne, pa vseeno: Pridejo taki dnevi in seveda tudi odidejo. Zanimivo je, da ljudje težko razumejo, da tudi veder, skoraj vedno nasmejan in na videz vedno srečen človek, ima probleme sam s sabo in to morda še večje, kot nam je pripravljen zaupati. Pa ne mislim s tem nič slabega ali pa pregrešnega, ampak samo to, da je tovrstne probleme velikokrat težko opaziti, saj smo ljudje tudi vsaj malo igralci in radi zakamufliramo svoje šibke točke.
Če te prav poznam, sem prepričan, da je tvoja zamaknjenost kratkotrajne narave in da se znaš spopatsi z njo ter jo vsaj za nekaj časa zopet nagnati proč od sebe.

P.S. pa si vsaj navezal stik s tisto prijazno neznanko?